Doživetje
27. nov

U NULO: INTERVJU Z UMEKOM

image copy

Umek bo 21.12. v Kurzschlussu z gosti proslavil 25 obletnico svoje kariere. Vstopnice lahko dobite tukaj: KUPI VSTOPNICE

Kdo je UMEK?

Uroš Umek. Fant iz Šiške. DJ, producent, v prostem času zbiratelj superg.

Odlično. Sneakerhead torej. 

Saj se vidi.

Kaj misliš, da je bil prelomni trenutek tvoje kariere?

Ja, to je težko rečt, ker sem, preden sem začel vrtet ogromno po tujini, imel že trideset plošč zunaj. Trideset singlov na vinilih. So rabili kar dolgo časa, da so poštekali in da so dobil zaupanje v Balkanca. Ne vem, okrog leta 2000, 2001, 2002, to nekako sovpada takrat z Lanicor pa z Gatexom, mojimi največjimi hiti tistega časa. Potem se je kar naenkrat vse odprlo, podpisal sem z agencijo in začel vsak vikend vrtet po svetu.

Misliš, da je dolgo trajalo, da ti je uspelo zato, ker si bil iz Jugoslavije?

Mi bomo tretjerazredna država vedno, ne moraš pomagat. Na nas gledajo, kot na ene še manj vredne Ruse. Jaz to vedno poudarjam, kako je še težje uspet iz tega okoliša.
Ok, potem se bom pa na tem mestu zahvalil, da okoli širiš dober glas za Slovence.

Kdaj si se začel zavedat, da boš ustvarjal techno glasbo?

Ko sem na MTVju prvič slišal Royal House, to je bil projekt od Todd Terrya. Jaz sem bil samo: »Wow! Kaj je to?«. Potem je bil ta moment, ko sem slišal nizozemski hardcore na enem satelitskem radiu, nekaj kar še nisem slišal. Tisto, »wow! Kaj je zdaj to?« Energija! In vedno ta »wow« moment pride.

Kako pa si ti raziskoval?

Ja, saj, pazi! Potem sem prek kolega spoznal ene fante, ki že delajo to muziko. Randomlogic. Potem sem od njih dobil neke kasete. Posnete, presnete,… Hodil v CD izposojevalnico v Šiški in tam so imeli celo dva techno CDja. Sicer danes, ko gledam nazaj, ravno tista, najbolj komercialna in smešna ampak, tako se je začelo.

Najljubši par športnih copat, ki ga imaš?

Pa saj ne morš to kar tako… 

Ravno zato je to moje vprašanje, ker vem, da maš zelo široko kolekcijo...

Zdaj pa morm ven potegnit, Jordan 5 Fire Red, ker se z njimi vse nekak začne.

Katere bi pa najraje imel, pa jih še nimaš?

Ful lahka odločitev, Jordan 5 od Carmelo Anthonya al pa od CP3a, v bistvu.

Kaj morš narditi, da ti uspe?

Za začetek, moraš imeti vsebino. Se pravi, moraš imeti dobre komade. Dobro vrteti, da ima marketing sploh možnost kaj prodajat. Tukaj so socialni mediji, tukaj so tud veze, ki jih imaš. Potem morš imet svoj podcast. Svojo založbo, če je le možno. Skratka danes biti techno artist ni več, sam vrteti muziko, ampak moraš imet poštimati res ogromno enih zadev in stvar je vse prej kot lahka.

Bi rekel recimo, da ko narediš komade, da se pravo delo komaj začne?

Absolutno! To je samo ena stopnička, sicer najbolj važna, z največ kontenta, da lahko sploh potem naprej kaj delaš. Ampak, brez tega nimaš kaj.

Najbolj bizarna izkušnja v 25-letni karieri?

Ena je bla zanimiva. Po špilu sem dal jakno gor in mi nekaj mi je začelo lesti po roki. Vsekal sem in iz rokava je ven padla podgana...

Povej mi, kaj narediš z vsemi temi samorogi, ki jih dobiš?

To je bila poteza mojega menedžerja Vasje. Rekel sem mu, da naj že neha s tem unicornom, ker mislim, da to res ne predstavlja mene. Treba je pa vedeti, da organizatorji ne preberejo vsega, kaj rabim in tam so recimo ventilatorji, ki jih jaz zelo potrebujem, brisače,… Večkrat tega ne priskrbijo. Če preberejo zahtevo o unicornu, potem tudi veš, da bodo priskrbeli brisače in ventilatorje.

Prideš v backstage pa vidiš samorog – tako veš, da so prebrali rider?

Ja, ja. Se je že zgodilo. Na Ibizi so v zaodrje pripeljali konja z rogom. Sej obstaja video, jaz sem se fejst prestrašil…

Poješ kdaj?

Brundam kakšen komad, kakšen tak pop hit, ki se ti zažre v možgane, ki ga niti nisi hotel poslušat, niti nisi hotel, da ti je všeč oziroma si upal, da ti ne bo všeč, ampak se ti prikrade pod kožo. Ja potem človek brunda. Jaz brundam.

Kateri komad te najbolj opiše?

Ricochet Effect moj recimo.

Zakaj?

Tam je toliko ene emocije notri, čeprav moja glasba v večini niti ni toliko emocionalna. Ta komad je pa – pač ratal je. Vse se je poklopilo, melodije, ritmika, vse te zadeve. Predvsem je to komad, ki se ga nisem še naveličal. Treba je vedeti, da mi, preden komad izdamo, smo ga verjetno že ne vem kolikokrat slišali in jaz, glede na to, da non stop iščem sveže nove zadeve in sem pristaš razvoja, se hitro naveličam zadeve. Komad Ricochet Effect pa si še zdaj kdaj zavrtim in sem tako, prav ponosen.

Če ti ne bi uspelo postati uspešen DJ, s čim bi se ukvarjal?

Še naprej bi igral basket, do takrat, ko bi lahko igral, kaj bi iz tega bilo nimam pojma, ampak ja… Predno sem se odločil za glasbo, sem bil zelo zavzet košarkaš, potem je ta ljubezen do košarke nekako malo zatonila za leto 2, 3, 4, zaradi prenasičenosti vsega. No potem pa seveda… Zdaj je košarka tudi del mene.

Za koga navijaš, za Dallas ali za Miami?

Saj to je to... (smeh). Ravno zadnjič sem objavil, da sem čez noč ratal fan Mavericksov. Težka bo, ne vem, Goran je legenda, človek zaradi katerega sem imel več neprespanih noči, kot zaradi svojega joba. To je treba povedati. So le tri tekme, včasih štiri na teden in takrat ni bilo spanja. Miami sem vedno gledal. Zdaj bo šele hudič, ko bom moral vse to in še Maverickse gledat. Tako da, verjetno bosta na ekranu kar dve tekmi naenkrat, če se bo slučajno časovno izšlo.

Imaš NBA league pass?

Seveda, da imam.

Kakšna je vrlina oziroma vrednota, ki bi jo morali mladi nadobudni artisti imeti za voljo tega, da bodo čez leta uspešni?

Mislim, da samo eno. To je potrpežljivost.