Róisín Murphy bo 26. septembra v Kurzschlussu predstavila material s projekta All My Dreams**, ne bodo pa manjkale niti stare uspešnice, ki so jo ponesle med zvezde.**

** Vstopnice lahko dobite tukaj: KUPI VSTOPNICE**

Navdušeni smo nad vašim zadnjim singlom “Incapable”.

Hvala.

Bi se strinjali, da je “Incapable” ljubezenska skladba?

Da, na nek način je ljubezenska skladba, vendar zelo neklasična. Je nekoliko ironična. Malce sem hudomušna, ko se pretvarjam, da nikoli nisem imela zlomljenega srca. Na nek način je smešna … Malce hladna.

** Bi rekli, da je nezmožnost ljubezni nekako odraz naše družbe?**

No, zanimivo je, da je skladba všeč toliko ljudem. Ljudje običajno besedilom ne posvečajo veliko pozornosti, o pomenu te skladbe pa se je res veliko govorilo, kot na primer “s tem se res, res poistovetim”. In jaz si mislim, oh … Torej se ljudje morda počutijo nekoliko odtujeni drug od drugega.

Vedno so na vas gledali kot na kraljico avantgarde. Kaj vam bistvo avantgarde pomeni danes?

Vedno sem si želela biti vizualna umetnica, zato sem preučevala modernizem, kar je bila tudi prva umetniška smer, ki mi je bila všeč. Nato sem kot najstnica odkrila sodobno umetnost in bila navdušena. Težje je pravzaprav razumeti starejšo umetnost, nekako te začne zanimati, ko se staraš. Danes si le še ogledujem stare slike, tako da … Ne vem, kaj meni pomeni avantgarda. Vem le, da sem samoukinja, to je to, kar sem. Pevka sem postala preko igre in eksperimentiranja. Mislim, da sem bolj amaterka, kot nekdo, ki je avantgarden. Nisem hodila v šolo petja, nisem si niti mislila, da bom kdaj pevka, saj sem bila prepričana, da bom vizualna umetnica. Navdušuje me, da v svoji karieri vedno znova poskušam nove stvari, ki jih nisem še nikoli.

Mislite, da je še vedno relevantna v današnjem času, ko smo pravzaprav videli in naredili že vse?

No, gre za kar močno prepričanje, da avantgarde ni več. Veliko ljudi namreč pravi, da najbolj navdušujoče stvari zdaj najdemo v znanosti, tehnologiji in podobnih področjih, ki pa meni niso zanimiva. Zase bi rekla, da sem zgolj kreativna oseba, ki se loti česarkoli, kar ji pride na pot.

Poznani ste kot nekdo, ki lahko napiše skladbo v enem dnevu in potem tudi režira glasbeni video zanjo. Bi rekli, da je transformacija inspiracije v nadzor pomemben korak vašega kreativnega procesa?

Nadzor ni najpomembnejša stvar, včasih ravno zaradi nadzora stvari uidejo iz rok. Rada sodelujem … Vedno, ko delam s kreativnimi ljudmi, jih poslušam. Res jih poslušam. Težje je recimo poslušati vsakega, poslušati vse ljudi v industriji, poslušati pričakovanja drugih, pričakovanja oboževalcev in podobno. Ni tako, da ne znam poslušati. Vedno poslušam umetniško nadarjene ljudi, s katerimi delam in se vedno naučim veliko s tega področja. Še vedno pa sem precej naivna glede določenih drugih stvari, kot je na primer poslovni del, če me razumete.

Mislite, da bi se morali umetniki bolj ukvarjati s svojim delom, kot poslom ali industrijo?

Ne, nič ne mislim. Zase menim, da sem dobesedno postala Moloko, ker sem se zaljubila v nekoga. In še isto noč sva ustvarila zvočni posnetek z malo brezvezne glasbe, ne katerem jaz govorim neumnosti. In zdaj sem tukaj, skoraj 25 let kasneje, na kar sem zelo ponosna. Rada bi le, da ljudje razumejo, od kod prihajam. Nisem začela kot pevka in tekstopiska, čeprav to pravzaprav počnem. Sem zgolj plod nesreče oziroma večih nesreč.

Septembra boste nastopili na festivalu Kurzschluss, kar dobesedno pomeni kratek stik. Ste že nestrpni?

Ja, ja, zelo.

Kakšno občinstvo vedno znova naelektri vaš nastop in kako?

Obstaja veliko različnih občinstev. Včasih nastopiš na majhnih … To danes je pravzaprav nastop pred majhnim občinstvom, potem pa včasih nastopiš na velikih festivalih, kot na primer jutri v Amsterdamu. In je lahko precej drugače. Skoraj logično je, da je drugače, če je občinstvo tam zaradi tebe, vendar nimam težav nastopati pred ljudmi, ki še nikoli niso slišali zame. Je pa odnos vsekakor drugačen.

Drugačna energija?

Da, energija, to je ta beseda.

Foto: Žiga Kalan